Foto: Mirjam Štruc
V vsakem posamezniku obstaja unikatna, neponovljiva notranja narava, vzorec oz. dizajn. Nekje globoko v nas se nahaja primarno Védenje naše prave, izvirne narave oz. tega kdo in kaj v resnici smo. Nekaj od znotraj, neka notranja sila oz. nek notranji klic nas nagovarja in žene, da izpolnimo svoj edinstveni notranji vzorec, načrt oz. svojo usodo. Realizacija le-tega nam daje občutek namena, poslanstva, zadovoljstva in izpolnjenosti. Duša je tista, ki usmerja in vodi naš razvoj. Skrbi za to, da se držimo svojega notranjega načrta in »zacvetimo« v to, kar je naš namen. Duša je pripeta na Ego oz. na bazični Jaz (prirojene lastnosti, potenciali, talenti, sposobnosti, nadarjenost, temperament, dušno poslanstvo), ki je naša prava narava, osebnost oz. individualnost, edinstvenost. Potrebuje ga, da lahko realizira svoje evolucijske namene oz. svoje poslanstvo. Ego služi duši in ne obratno. V našem najzgodnejšem otroštvu se zaradi različnih vplivov (starši, okolje, družba, kultura, travme, šoki ipd.) začne razvijati še en del Ega. To je lažni Jaz (privzgojene, pridobljene lastnosti), ki pa ni naša prava narava oz. osebnost. Zaradi občutka, da se moramo staršem oz. družini prilagoditi, da bi bili ljubljeni, varni, sprejeti in pohvaljeni, se že v najzgodnejšem otroštvu začnejo oblikovati pogojni, naučeni odzivi, ki postanejo naše globoko zakoreninjene navade oz. prisilni vzorci. Z odraščanjem pa se začnemo vedno bolj prilagajati tudi družbi. Poistovetimo se z vrednotami, normami, prepričanji in idejami okolja, družbe, religije in kulture, v kateri živimo. Izpolnitev, potrditev oz. priznanje vedno bolj iščemo zunaj sebe v zunanjem, materialnem svetu, ki tako postane naša edina ultimativna realnost. Vedno bolj se torej prilagajamo drugim, s tem pa se sebi v škodo odpovemo svoji izvirni naravi in poslanstvu. Počenjamo stvari, ki sploh niso v skladu z našim bazičnim Jazom. Ignoriramo, zatiramo in dvomimo v naš notranji glas oz. vodstvo. Poistovetimo se s svojim lažnim Jazom, s tem pa se ujamemo v past, saj začnemo misliti in verjeti, da smo to mi. Lažni Jaz s svojo usmerjenostjo v materialni svet, s svojimi lažnimi, napačnimi poistovetenji oz. identifikacijami in navezovanji nas z leti tako vedno bolj oddaljuje od naše prave narave, edinstvenosti in našega dušnega poslanstva. Pri lažnem Jazu ni prostora za razvijanje naše individualnosti in potencialov, zato vedno bolj izgubljamo stik s tem, kdo v resnici smo in kaj je naš namen. Bolj kot živimo življenje lažnega Jaza, bolj smo notranje nezadovoljni, nesrečni ali celo trpimo. Vzroke za svoje stanje, dogajanje in težave pa iščemo izven sebe, saj nam naš notranji, psihični svet ni znan. Glavni razlog za številne težave in konflikte je torej lažni Jaz, in ne neka zla usoda, slaba karma, geni ali zvezde. Je tisti, ki zavira našo individualnost in svobodno voljo. Dokler se ne osvobodimo našega programiranega, privzgojenega vedênja oz. vpliva lažnega Jaza, nimamo svobodne volje ali pa je ta le navidezna. Do takrat smo le ujetniki, sužnji naših globoko zakoreninjenih podzavestnih vzorcev, programov, ki nas usmerjajo, omejujejo, obvladujejo in upravljajo z nami in našim življenjem. Če želimo živeti svojo individualnost in dušno poslanstvo, moramo vzpostaviti odnos z našim bazičnim Jazom oz. z našo izvirno, avtentično naravo. Osvoboditi moramo svoj bazični Jaz izpod vpliva lažnega Jaza. Zavedati se moramo svojih prisilnih vzorcev oz. navad in jih prenehati izvajati. Pogojne odzive, ki smo se jih naučili v otroštvu in so postali naše navade, moramo zamenjati za zavestne odzive in odločitve.
Vsak izmed nas ima svojo sončno plat, torej tisto plat, ki jo sprejemamo, nam je všeč, smo nanjo ponosni, in pa tudi senčno plat, tisto nesprejemljivo plat, ki jo zavračamo, skrivamo, se je sramujemo ipd. Zanikanje slednje nam lahko v življenju povzroča težave ali celo trpljenje. Ker naše določene lastnosti, tako negativne (npr. agresija, pohlep, ljubosumje, impulzivnost, zavist, posesivnost, egoizem, želja po moči ipd.), kot tudi pozitivne (spontanost, radovednost, odločnost, ustvarjalnost, kreativnost ipd.), s strani staršev, okolja in družbe niso sprejemljive, cenjene ali zaželene, jih zaradi potrebe po preživetju, ljubezni, varnosti in sprejetju potlačimo, zanikamo, skrivamo in ignoriramo. Odrinemo in zaklenemo jih v temo oz. nezavedno. S tem pa le še bolj okrepimo njihovo moč in kontrolo nad nami in našim življenjem. Pomembno je, da svoje nezavedne dele (pozitivne in negativne) prepoznamo, ozavestimo in sprejmemo ter jih na konstruktiven način integriramo v svojo osebnost. S tem bodo izgubili svojo moč in upravljanje nad nami. Mi pa bomo lažje prevzeli življenje v svoje roke. Svoje negativne senčne dele moramo ozavestiti in sprejeti, vendar jih moramo tudi ukrotiti, saj nimamo pravice, da jih izražamo na nepremišljen oz. neprimeren način. Policijske kartoteke so polne ljudi, ki so poskušali prav to. Negativne senčne dele moramo preoblikovati – izraziti jih moramo na produktiven in kreativen način (npr. pisanje, slikanje, šport ipd.). Če svojih nezavednih delov (pozitivnih in negativnih) ne ozavestimo, jih bomo projicirali navzven. Srečali jih bomo tam zunaj, v zunanjem svetu, v drugih ljudeh in različnih situacijah, z namenom, da se spoznamo.
Tudi osebni kompleksi motijo naše zavestno delovanje. Velikokrat imajo pridih usodnosti, saj lahko ustvarjajo dramatične posledice v našem življenju. Povzročajo bolečino in trpljenje. Kompleks je nezavedni oz. notranji prisilni vzorec, nad katerim nimamo zavestne kontrole. Obvladuje nas in naše življenje, dokler ga ne ozavestimo. Da bi ga ozavestili in razumeli, moramo svojo pozornost usmeriti navznoter in ne navzven v zunanje dogodke, ki so samo stranski produkt. S tem bomo prenehali projicirati lastne komplekse navzven, na druge ljudi in situacije. Ključ osvoboditve je v samoreflektiranju, samozavedanju in samorazumevanju.
Del nas je tudi usoda naših prednikov. Prenaša se s starša na otroka in predstavlja nekakšno družinsko psihološko dediščino. Predniki tako ostajajo živa dediščina, ki se prenaša na prihodnje rodove. Družinska usoda sovpada z usodo posameznika. Družinski kompleksi oz. konflikti, ki ostajajo nezavedni, neozaveščeni oz. nerazrešeni, se ohranjajo in prenašajo iz roda v rod, iz generacije v generacijo, vse dokler jih nekdo iz generacije ne prekine. Ti ponavljajoči družinski vzorci oz. dinamike lahko delujejo globoko destruktivno, kot nekakšno družinsko »prekletstvo«, ki na nek način preprečuje srečo in uspeh v življenju. Globoko zakoreninjene vzorce oz. navade, ki se ohranjajo skozi generacije, zagotovo ni lahko spremeniti oz. prekiniti, vendar je to še kako pomembno. Posameznik se lahko osvobodi okov destruktivnih družinskih vzorcev, ko prevzame odgovornost, ozavesti vzorce in se z njimi sooči. S tem ne osvobodi samo samega sebe, ampak na nek način tudi svoje prednike in prihodnjo generacijo. Rešitev torej ni v ignoriranju, zavračanju ali bežanju pred družinsko usodo, ampak v odkrivanju, zavedanju, razumevanju družinske usode in zavestnem soočanju z njo. Vsaka generacija oz. posameznik ima vedno priložnost, da prekine družinsko »prekletstvo« oz. destruktivne vzorce, tako da jih transformira, preoblikuje. Sposobnosti, talenti, nadarjenosti in znanja, ki smo jih razvijali v prejšnjih inkarnacijah, se prenašajo v naslednje inkarnacije. Poleg destruktivnih družinskih vzorcev se ohranjajo in prenašajo iz roda v rod tudi družinski darovi, sposobnosti, talenti, znanja ali nadarjenosti, ki delujejo kot nekakšen družinski »blagoslov«. Lahko jih zavestno živimo ali pa se jih sploh ne zavedamo. Družinski darovi so lahko tudi blokirani, če so jih naši predniki zlorabljali. Prihodnje generacije nosijo posledice odločitev prednikov. Karmične lekcije tako postanejo lekcije celotne generacije. Darovi, ki so jih naši predniki zlorabljali, zanikali, ignorirali ali jih niso zavestno živeli, lahko delujejo kot družinsko »prekletstvo«, ki se ohranja in prenaša iz roda v rod. Pomembno je, da jih začnemo zavestno živeti oz., da jih izrazimo na nov, bolj kreativen način. S tem bomo družinsko »prekletstvo« preoblikovali (nazaj) v »blagoslov«.
Namen duše je učenje, razvoj, rast in s tem nadgradnja oz. dvig Zavesti. Naša duša se vedno že pred utelešenjem sama in prostovoljno odloči, kaj želi izkusiti, doživeti oz. kaj se želi učiti. Z vidika evolucije duše si duša pred novo inkarnacijo sama kreira oz. določi (glede na stopnjo razvoja duše, stopnjo Zavesti oz. nivo znanja, ki si ga je pridobila v prejšnjih inkarnacijah) izkušnje, pogoje, okoliščine, ki so potrebne oz. nujne za pospešitev njenega razvoja in rasti. Vendar želje Ega velikokrat prihajajo v konflikt z bazičnimi hotenji oz. potrebami duše po razvoju in rasti. Nekateri posamezniki zaradi svojega togega karakterja sploh ne dovolijo, da bi v njihovo življenje oz. zavest vstopilo kaj novega. Ne dopuščajo sprememb. V tem primeru karakter posameznika trči z nujnim oz. potrebnim razvojem duše. Karakter posameznika tako postane njegova »usoda«. Vedno imamo izbiro, svobodno voljo, da objamemo oz. sprejmemo svojo evolucijsko nujo, potrebo, ali pa se ji upiramo zaradi strahu pred neznanim, negotovim ali zaradi »varnosti«. Kadar se Ego na vsak način trudi zavarovati in ohraniti svoj obstoj ter oporeka oz. se upira nujnemu razvoju, duša sproži neprijeten dogodek (npr. nenadna izguba osebe, službe, družbenega položaja ali moči, denarja, hiše, tudi prevara, bolezen, nesreča ipd.), ki lahko popolnoma oz. dramatično spremeni naše življenje. Če se z nečim ali nekom preveč identificiramo oz. navezujemo do te mere, da s tem omejujemo lastno nujo, potrebo po razvoju in rasti, se bo »zgodila« odstranitev tega, kar omejuje naš razvoj in rast. S sodelovanjem Ega ali brez. Neprijetni dogodki, čeprav boleči, so potrebni, da se zavedamo evolucijske potrebe oz. namena duše, se spremenimo, premaknemo naprej in usmerimo na pravo pot. Pri vztrajanju v znanem in varnem ni rasti. Duša je naš vodnik in kadar zaidemo s poti, potrebujemo »nekaj«, kar nas usmeri nazaj na našo pravo pot. Bolj kot smo odmaknjeni od naše prave poti, bolj neprijetni in intenzivni so lahko šoki. Čustveno intenzivni šoki so za dušo žal večkrat edini možni način, da poruši obrambni zid našega Ega. Neprijetne dogodke, ki imajo pridih udarca usode, lahko torej »proizvaja« naše upiranje spremembam, ki so nujne za naš razvoj in rast. Lahko pa jih »proizvaja« tudi karma, katere namen je učenje ter rast, in ne kaznovanje.
Pomembna »naključja« (npr. naključno srečanje oz. oseba, novica, knjiga, film ipd.), kadar smo ob pravem času na pravem mestu, sovpadajo s časom, obdobjem, ko se v nas dogajajo pomembne notranje spremembe oz. notranji procesi, premiki. Pri »naključnem« dogodku gre za sinhrono povezavo med našim notranjim in zunanjim svetom, oz. za povezavo med psiho in zunanjim, fizičnim okoljem. Zunanji dogodki so le indikatorji našega notranjega psihološkega procesa, dogajanja. Naša notranja pripravljenost na spremembo se torej odraža navzven v obliki zunanjega dogodka. »Naključja« so glasniki globokih, bližajočih se sprememb. V času notranjih sprememb in premikov smo bolj dovzetni na simbolično pomembnost tega, kar izkušamo, srečamo, vidimo, slišimo ipd. Takšni »naključni« dogodki vzbudijo v nas močan občutek, da se dogaja nekaj pomembnega oz. usodnega. »Naključja« nosijo v sebi pomembno sporočilo. Nekaj poskuša vstopiti v naše življenje oz. v našo zavest, nekaj, kar je zaprto v nezavednem. Pomembno je, da smo dovzetni za take dogodke, se jim odpremo in jim prisluhnemo. Sporočila nezavednega so vse okrog nas. Zelo malo ljudi jim prisluhne. Še manj ljudi pa jih dejansko razume.
LITERATURA IN VIRI:
Arroyo, Stephen (1992). Astrology Karma & Transformation. The Inner Dimensions of the Birth Chart. CRCS Publications.
Green, Jeff (2004). Pluto – Die evolutionäre Reise der Seele. IRIS Bücher & mehr.
Greene, Liz (1984). The Astrology of Fate. Weiser Books.
Sasportas, Howard (2007). The Twelve Houses. Exploring the Houses of the Horoscope. Flare Publications.
Sasportas, Howard (2005). Uranus, Neptun und Pluto im Transit. Die Götter des Wandels. Chiron Verlag.
Zupančič, Robert (2019). Osebnostni korektiv. E-šola osebne rasti.
