Foto: Mirjam Štruc
Kadar transformacija potrka na naša vrata, je to znak, da je čas za globoko spremembo. Čas, da nek del nas oz. nek aspekt našega življenja »umre« in da izpustimo iz rok oz. odstranimo vse, kar nam škodi, smo prerasli ter ni v skladu z našo resnično naravo. To je lahko morda nek vzorec vedênja iz našega zgodnjega otroštva, škodljiv odnos ali pa druge oblike odvisnosti. S transformacijo je torej čas, da se podamo na potovanje negotovosti, naredimo skok naprej in pustimo preteklost oz. staro življenje za sabo ter objamemo nov začetek. Priložnost za kaj takega se nam lahko nasmiha že od daleč in vse, kar moramo v tem primeru narediti je, da jo objamemo. Ker smo ljudje pač takšni, da se spremenimo samo, če smo v to prisiljeni, je bolj verjetno, da nam ob srečanju s transformacijo naše življenje, kakršnega smo poznali do sedaj, začne počasi ampak zanesljivo razpadati oz. propadati – v celoti ali pa le na nekem področju. Nekaj dramatičnega »vstopi« v naše življenje in nam zamaje tla pod nogami. Pojavijo se notranje napetosti in s tem konflikti ter soočenja na različnih področjih našega življenja. Stari načini življenja, ki jih žene Ego, strah, navezanost, kontrola ali prisila, ne delujejo več. Tam zunaj kar naenkrat ni več tiste poznane »varnosti«, na katero bi se lahko še naprej opirali oz. naslanjali. V procesu »prisilnega« odstranjevanja in vstopanja v globino naše notranjosti, se pojavi negotovost, panika in strah ter občutek intenzivne izgube, žalosti in bolečine. Včasih se zdi, kot bi se odprla vrata »pekla«. In čeprav boli, se še naprej upiramo spremembam, ki z vidika našega Ega oz. lažnega Jaza seveda niso prijetne in dobrodošle, vendar še kako potrebne za našo osebnostno rast. Bolj kot se upiramo samemu procesu in potrebnim spremembam ter poskušamo nadzirati stvari ali ljudi, več drastičnih dogodkov sprožimo. Od nas je odvisno, koliko bolečih dogodkov bomo še potrebovali, da dokončno izpustimo iz rok nek destruktiven vzorec vedênja, nek škodljiv odnos ipd. Proces transformacije nas velikokrat pripelje do roba svojih zmogljivosti in včasih tudi preko njega. Je seveda neizbežno boleč in težak tudi za ljudi, ki so odprti za ta življenjski proces. Nobeno rojstvo namreč ni enostavno, včasih je celo zelo boleče. Bolečina je potencial za zavedanje, učenje in rast. Ko se nabere dovolj bolečine ali celo trpimo, nimamo druge možnosti, kot da si rečemo: »Stop, dovolj je,« in se soočimo s samim seboj oz. s svojo notranjostjo. S tem dosežemo točko, ko se prenehamo boriti proti procesu in upirati potrebnim spremembam. Začne se prostovoljno potovanje v globine naše neraziskane notranjosti. Pri tem se počutimo sami, ranljivi in razgaljeni oz. goli, saj nas transformacijski proces sloj za slojem »slači« do samega jedra oz. bistva. Šele ko dosežemo dno globine in prenehamo nadzorovati situacijo, se prepustimo in zaupamo procesu ter dokončno odstranimo vse, kar nam škodi, ne služi več svojemu namenu ali ni v skladu z našo resnično, avtentično naravo, počasi ustvarjamo prostor in priložnost za nov začetek oz. novo življenje. Lažni Jaz umre in na plano pride pravi Jaz. Občutimo obnovljeno notranjo moč. Ugotovimo, da se v globini, v katero si sprva nismo upali vstopiti in smo se ji upirali, pravzaprav nahaja zaklad. V njej se nahajajo naši nerealizirani viri in potenciali. Kadar nam je vse, s čimer smo se nekoč lažno oz. napačno identificirali in navezovali, odvzeto, odkrijemo nekaj, kar nam je ostalo. To je naša prava in resnična narava. S tem dobimo priložnost, da izkusimo obnovljen občutek notranjega namena, poslanstva. Transformacija nam torej na koncu vedno več da, kot pa nam »odvzame«.
Proces preobrazbe vsekakor izzove naš Ego z vsemi svojimi identifikacijami oz. pretiranimi navezanostmi na materialne stvari in ljudi, ki nam velikokrat dajejo varljiv občutek varnosti in stabilnosti. Ljudje smo bitja navad in naš Ego ni prostovoljno pripravljen izpustiti iz rok neke stare in poznane »varnosti« (osebe, služba, hiša, denar, družbeni položaj, življenjski »skripti« oz. programi ipd.). Ker nas je strah izgube teh »varnosti«, vztrajamo pri njih, čeprav se morda sploh ne počutimo zadovoljne, srečne in izpolnjene, ali celo doživljamo frustracijo, stres, bolečino in trpljenje. Te »varnosti« oz. navezanosti nam lahko na eni strani ponujajo neko navidezno potrditev in utrditev naše Jaz-identitete in samopodobe, vendar nam po drugi strani jemljejo ogromno energije, nas izčrpavajo, nam škodijo ter omejujejo naš razvoj in rast. Kadar svojo identiteto gradimo izključno na teh iluzornih varnostih, je velika verjetnost, da nam bodo le-te, v obdobju transformacije odvzete oz. se bodo dokončno uničile. S tem smo se prisiljeni soočiti s samim seboj in ugotoviti oz. odkriti, kdo in kaj v resnici smo. Naučimo se, da je naša prava narava neodvisna od česarkoli izven nas. Ni odvisna od zunanjih, materialnih faktorjev, ki dajejo samo nekakšen kratkotrajni občutek zadovoljstva, ne pa globinskega. Ljudje namreč nenehno iščemo izgubljene dele sebe izven nas, v stvareh in drugih ljudeh. Hrepenimo po nečem, kar bi nas izpolnilo. Vendar svoje hrepenenje in praznino lahko zadovoljimo oz. zapolnimo šele, ko usmerimo pozornost v svojo notranjost, in ne v zunanjost. Graditi identiteto na podlagi zunanjih varnosti je zelo tvegano, saj so nam lahko v trenutku odvzete, uničene. Zgraditi moramo trdno notranjo psihološko strukturo oz. notranji občutek varnosti in stabilnosti. Le-tega nam ne more odvzeti in uničiti nobena okoliščina. Ko to dosežemo, ni več potrebe po zunanji odvisnosti, varnosti in potrditvi. Za večino ljudi transformacija torej ne predstavlja priložnost za spremembo, preobrazbo in rast, ampak predvsem paniko in strah pred izgubo teh starih in poznanih »varnosti«, ki nam dajejo lažen občutek identitete. Strah pa je tisti, ki sproži še večjo potrebo po nadziranju teh »varnosti«. Namesto, da bi se v procesu transformacije osvobodili okov preteklosti, se jih z vso močjo obupano držimo oz. oklepamo. Kadar v procesu preobrazbe na strah odreagiramo z gradnjo zidu okrog sebe zaradi samozaščite, zagotovimo, da se bodo pritiski, napetosti, stres, bolečina in trpljenje samo še poglobili. Bolj kot se upiramo procesu in spremembam, bolj bomo podaljševali sam proces transformacije. Dolgotrajno upiranje potrebnim spremembam pa lahko pripelje do resnih težav, ki bodo negativno vplivale na nas in naše življenje. Upiranje in izmikanje potrebnim spremembam torej nima smisla, je nezdravo in boleče. Ego je tisti, ki nas skuša zadržati v ustaljenih navadah in coni udobja, saj se počuti ogrožen, če se stvari spreminjajo. Upira se spremembam, odklanja vse novo in neznano ter sabotira vse spremembe, ki bi kakorkoli vplivale na status quo. Je tisti, ki podpira odvisnost od zunanjih faktorjev in blokira oz. ovira naš razvoj in rast. Spremembe za Ego ne predstavljajo priložnosti, ampak strah, zato velikokrat kreira situacije, ki preprečujejo naš razvoj in rast. Ker se trudi ohraniti status quo, bo naredil vse, da stvari ostanejo enake. Velikokrat kadar smo tik pred neko spremembo, se vklopi notranji glas Ega, ki sproži nesigurnost, različne pomisleke ali celo občutek krivde, zato sabotiramo spremembe in s tem priložnosti za nove življenjske izkušnje. Zaradi Ega in nezdravega strahu v življenju velikokrat sprejemamo napačne odločitve. Da bi se v svojem življenju pravilno odločali in živeli v skladu s svojim dušnim poslanstvom, moramo prisluhniti in zaupati svojemu notranjemu kompasu, vodstvu, glasu oz. Védenju, in ne mislim in pomislekom, ki so samo plod našega Ega in strahov.
Astrologija ne more transformirati nas ali našega življenja. To lahko storimo le sami. Lahko pa nas vodi skozi proces transformacije in ključne prehode ter nam pomaga, da se z njimi soočimo. Razkriva nam, kaj se dogaja globoko v nas v transformacijskih obdobjih, ki so ključna za naš razvoj, rast in samorealizacijo. S pomočjo astrološke karte je možen vpogled v tiste nezavedne dele v nas, ki se borijo za to, da bi jih prepoznali, ozavestili in sprejeli. Vsak »problem«, ki je nakazan v naši astrološki karti, je namig, kje oz. na katerem področju je potrebna transformacija. Transformacijski proces nam daje priložnost, da prostovoljno ali pa pod prisilo na novo ocenimo oz. analiziramo nas same in naše življenje. Da rastemo v zavedanju, spoznamo samega sebe, ukrepamo in spremenimo nezadovoljive okoliščine ter se usmerimo na pravo pot. Pritiska nas k soočenju s samim seboj, spremembi, preobrazbi in rasti oz. dvigu naše Zavesti. Pri upiranju potrebnim spremembam, vztrajanju v znanem in nadziranju stvari ali ljudi zaradi iluzorne »varnosti« ni rasti, ampak postopno umiranje od znotraj. Zato je potrebno opustiti, zamenjati in spremeniti vse, kar nam škodi, nas duši, izčrpava ali pa nas ne podpira pri našem razvoju in rasti. Prave varnosti nikoli ne bomo našli v stvareh ali ljudeh oz. izven nas, v zunanjem svetu. Najdemo jo lahko samo znotraj nas, v svoji notranjosti. Potrebno je objeti transformacijo, saj je neprecenljivo darilo, ki nam omogoča, da se osvobodimo odvečne prtljage, ki jo nosimo s seboj že vse življenje, materialnih in čustvenih navezanosti, ki ovirajo in zavirajo našo rast. Pomaga nam, da naredimo korak naprej, pustimo preteklost za sabo in objamemo nov začetek. Transformacija nam daje priložnost, da na novo oblikujemo sebe in svoje življenje. Včasih je pri tem potrebno tvegati in skočiti v neznano in negotovo.
LITERATURA IN VIRI:
Arroyo, Stephen (1992). Astrology Karma & Transformation. The Inner Dimensions of the Birth Chart. CRCS Publications.
Sasportas, Howard (2005). Uranus, Neptun und Pluto im Transit. Die Götter des Wandels. Chiron Verlag.
Zupančič, Robert (2019). Osebnostni korektiv. E-šola osebne rasti.
